OBLJUBLJENA DEŽELA/MIRO BOŽIČ & BENJAMIN BARBARIČ

Koda: 37021350
Zaloga: Na zalogi
Zaloga v skladiščih:
  • Trgovina MB
  • Trgovina Lj, Vošnjakova 16
  • Trgovina Muzikalije LJ
  • Trgovina MS
  • Skladišče MB
  • Trgovina SG
Podrobnosti:

OBLJUBLJENA DEŽELA/MIRO BOŽIČ izjemen vtis je nanj napravil turški kitarist Tolgahan Cogulu. Leta 2019 je prejel prvo nagrado na tretjem mednarodnem tekmovanju v mikrotonani kitar ...
Preberi več

Redna cena: 13,00 €
1,30 €
11,70 €
OBLJUBLJENA DEŽELA/MIRO BOŽIČ & BENJAMIN BARBARIČ iz kategorije zabavna in etno glasba sodi med odlične cd.

Miro Božič je prvič zaigral na orglice, ko mu je bilo osem let. Kot darilo mu jih je prinesel eden od stricev in tega magičnega trenutka se še danes z nostalgijo spominja. Kasneje ga je pot po glasbenih vodah vodila na grad na nižjo glasbeno šolo, kjer je končal izobraževanje teorije in trobente. Pa se je ta kaj kmalu umaknila njegovi prvi ljubezni. Sam je začel proučevati ta mali inštrument in odkrivati neslutene možnosti, ki jih ponuja pri poustvarjanju glasbe.
Laična ocena, da so vse orglice zelo podobne, nikakor ne drži. Poznavalci tega inštrumenta vedo, da imajo interpreti na razpolago celo paleto zelo različnih inštrumentov, ki pa se ne ločijo samo po velikosti ampak tudi po obsegu, uglasitvi ter načinu igranja. Danes so ustne harmonike, kot nekateri tudi imenujejo ta inštrument, v tehničnem pomenu že tako dodelane, da je moč nanje igrati skoraj katerokoli melodijo. To dejstvo je prineslo obilo priložnosti za izvajalce, ki pa so v naši državi sila redki.
Miro Božič pravi, da se je v prvi fazi spoznavanja z inštrumentom zgledoval zlasti po ameriškem bluesu v prvi polovici dvajsetega stoletja, blizu pa sta mu bila tudi estetika in zvočnost špageti vesternov ter otožni temni toni Cheta Bakerja. V skoraj štirih desetletjih aktivnega igranja na orglice je Miro Božič preigral širok repertoar od improviziranja v različnih glasbenih zvrsteh jazza, klasike, rocka, šansona pa do etno glasbe, pri čemer se ni omejeval le na iskanje inspiracij v slovenski glasbeni zgodovini, temveč je pogledoval tudi na nova in sodobna skladateljska dela. Za seboj ima več kot dvajset let snemanja in nastopanja kot solist, komorni glasbenik, v duetih in širših zasedbah kot tudi filharmoničnih orkestrih in drugih glasbenih sestavih. Sodeloval je z Glasbeno mladino Ljubljane, Slovensko filharmonijo, na festivalih Poletje v Stari Ljubljani, Imago Slovenije, snemal s TV Slovenijo, Radiem Slovenija, sodeluje s slovenskim festivalom ustne harmonike Ah te orglice v Mokronogu, New Swing kvartetom, nastopal je tudi v Cankarjevem domu in drugod po Sloveniji ter v Franciji, Avstriji, Italiji, Švici, ZDA, ... Pripravil je tudi glasbo za film Negibni gibalec, ki govori o Jožetu Felcu in ga je leta 2010 posnel Slavko Hren. Miro Božič je znan tudi po tem, da išče nenavadne lokacije za svoje nastope. Z ustno harmoniko je tako izvedel izvirne glasbene performanse v Antonijevem rovu v podzemlju idrijskega rudnika.
Sodelovanju s kitaristom Benjaminom Barbaričem je botrovalo naključje, saj oba stanujeta v istem stanovanjskem bloku v Ljubljani. Po dveh letih vljudnega pozdravljanja sosedov na stopnišču je sledilo prvo presenečenje in ugotovitev, da sta pravzaprav oba glasbenika. Že prvo poskusno skupno igranje v domači kuhinji je začrtalo pot novega sodelovanja.
Benjamin Barbarič je uk klasične kitare začel pri desetih letih z obiskovanjem glasbene šole in kasneje s študijem na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Kot obetajoč glasbeni talent se je udeleževal številnih tekmovanj in pobral nagrade. Njegova največja glasbena inspiracija izvira iz otroštva, ko je preko svojega očeta, slovenskega glasbenega poznavalca, producenta in urednika, spoznaval izročilo tradicionalne, etno in improvizirane glasbe. Benjamin je v svojem glasbenem razvoju zajemal iz bazena zgodovinskih in svetovnih glasbenih izročil. Kot zapiše na svoji spletni strani, je izredno užival v inspiracijah srednjeveške glasbe, pri preigravanju baročne in zgodnje klasične glasbe, v »crossover« potepanju po svetovnem glasbenem igrišču. Še zlasti so ga fascinirale vzhodnjaške glasbene kulture ter različni virtuozi akustične kitare. Med študijem na konservatoriju se je poglobil v slovensko in turško tradicionalno glasbo ter mikrotonalne modele in melodične improvizacije; izjemen vtis je nanj napravil turški kitarist Tolgahan Cogulu. Leta 2019 je prejel prvo nagrado na tretjem mednarodnem tekmovanju v mikrotonani kitari. Iskanje novega in boljšega zvoka ga je pripeljalo do začetka igranja violine in 12-strunske akustične kitare, kar sam ocenjuje kot eno boljših odločitev v svojem glasbenem življenju. Barbarič zadnjih nekaj let nastopa kot solist, spremljevalec ali v različnih zasedbah, na nastopih pa čestokrat zaigra tudi lastna glasbena dela. Poleg koncertiranja klasično kitaro tudi poučuje na glasbeni šoli. V svojem drugem »neglasbenem življenju« je uspešen študent fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani.
OBLJUBLJENA DEŽELA/MIRO BOŽIČ & BENJAMIN BARBARIČ iz kategorije zabavna in etno glasba sodi med odlične cd.

Miro Božič je prvič zaigral na orglice, ko mu je bilo osem let. Kot darilo mu jih je prinesel eden od stricev in tega magičnega trenutka se še danes z nostalgijo spominja. Kasneje ga je pot po glasbenih vodah vodila na grad na nižjo glasbeno šolo, kjer je končal izobraževanje teorije in trobente. Pa se je ta kaj kmalu umaknila njegovi prvi ljubezni. Sam je začel proučevati ta mali inštrument in odkrivati neslutene možnosti, ki jih ponuja pri poustvarjanju glasbe.
Laična ocena, da so vse orglice zelo podobne, nikakor ne drži. Poznavalci tega inštrumenta vedo, da imajo interpreti na razpolago celo paleto zelo različnih inštrumentov, ki pa se ne ločijo samo po velikosti ampak tudi po obsegu, uglasitvi ter načinu igranja. Danes so ustne harmonike, kot nekateri tudi imenujejo ta inštrument, v tehničnem pomenu že tako dodelane, da je moč nanje igrati skoraj katerokoli melodijo. To dejstvo je prineslo obilo priložnosti za izvajalce, ki pa so v naši državi sila redki.
Miro Božič pravi, da se je v prvi fazi spoznavanja z inštrumentom zgledoval zlasti po ameriškem bluesu v prvi polovici dvajsetega stoletja, blizu pa sta mu bila tudi estetika in zvočnost špageti vesternov ter otožni temni toni Cheta Bakerja. V skoraj štirih desetletjih aktivnega igranja na orglice je Miro Božič preigral širok repertoar od improviziranja v različnih glasbenih zvrsteh jazza, klasike, rocka, šansona pa do etno glasbe, pri čemer se ni omejeval le na iskanje inspiracij v slovenski glasbeni zgodovini, temveč je pogledoval tudi na nova in sodobna skladateljska dela. Za seboj ima več kot dvajset let snemanja in nastopanja kot solist, komorni glasbenik, v duetih in širših zasedbah kot tudi filharmoničnih orkestrih in drugih glasbenih sestavih. Sodeloval je z Glasbeno mladino Ljubljane, Slovensko filharmonijo, na festivalih Poletje v Stari Ljubljani, Imago Slovenije, snemal s TV Slovenijo, Radiem Slovenija, sodeluje s slovenskim festivalom ustne harmonike Ah te orglice v Mokronogu, New Swing kvartetom, nastopal je tudi v Cankarjevem domu in drugod po Sloveniji ter v Franciji, Avstriji, Italiji, Švici, ZDA, ... Pripravil je tudi glasbo za film Negibni gibalec, ki govori o Jožetu Felcu in ga je leta 2010 posnel Slavko Hren. Miro Božič je znan tudi po tem, da išče nenavadne lokacije za svoje nastope. Z ustno harmoniko je tako izvedel izvirne glasbene performanse v Antonijevem rovu v podzemlju idrijskega rudnika.
Sodelovanju s kitaristom Benjaminom Barbaričem je botrovalo naključje, saj oba stanujeta v istem stanovanjskem bloku v Ljubljani. Po dveh letih vljudnega pozdravljanja sosedov na stopnišču je sledilo prvo presenečenje in ugotovitev, da sta pravzaprav oba glasbenika. Že prvo poskusno skupno igranje v domači kuhinji je začrtalo pot novega sodelovanja.
Benjamin Barbarič je uk klasične kitare začel pri desetih letih z obiskovanjem glasbene šole in kasneje s študijem na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Kot obetajoč glasbeni talent se je udeleževal številnih tekmovanj in pobral nagrade. Njegova največja glasbena inspiracija izvira iz otroštva, ko je preko svojega očeta, slovenskega glasbenega poznavalca, producenta in urednika, spoznaval izročilo tradicionalne, etno in improvizirane glasbe. Benjamin je v svojem glasbenem razvoju zajemal iz bazena zgodovinskih in svetovnih glasbenih izročil. Kot zapiše na svoji spletni strani, je izredno užival v inspiracijah srednjeveške glasbe, pri preigravanju baročne in zgodnje klasične glasbe, v »crossover« potepanju po svetovnem glasbenem igrišču. Še zlasti so ga fascinirale vzhodnjaške glasbene kulture ter različni virtuozi akustične kitare. Med študijem na konservatoriju se je poglobil v slovensko in turško tradicionalno glasbo ter mikrotonalne modele in melodične improvizacije; izjemen vtis je nanj napravil turški kitarist Tolgahan Cogulu. Leta 2019 je prejel prvo nagrado na tretjem mednarodnem tekmovanju v mikrotonani kitari. Iskanje novega in boljšega zvoka ga je pripeljalo do začetka igranja violine in 12-strunske akustične kitare, kar sam ocenjuje kot eno boljših odločitev v svojem glasbenem življenju. Barbarič zadnjih nekaj let nastopa kot solist, spremljevalec ali v različnih zasedbah, na nastopih pa čestokrat zaigra tudi lastna glasbena dela. Poleg koncertiranja klasično kitaro tudi poučuje na glasbeni šoli. V svojem drugem »neglasbenem življenju« je uspešen študent fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani.
Napišite svoje mnenje
  • Samo registrirani uporabniki lahko pišejo ocene
*
*
Slabo
Odlično
*
*
*
Akcijska ponudba
Akcija
expand_less